1. letnik – prek Socerba do Podnanosa in nazaj
Zjutraj smo se zbudili v precej hladno jutro glede na ta letni čas, sploh pa razvajeni od podaljšanega poletja – krenili smo okrog 7.30., začeli pa z lepo molitvijo, v kateri smo Boga prosili za varstvo in odprtost vsemu novemu, lepemu … Druženje s prijatelji je hitro odgnalo mraz in kmalu se je tudi izza hriba pokazalo toplo sonce.
Šli smo proti Podragi, približno 6 km hoje od Vipave. Tam pa se je začel najtežji del poti, vzpon na 555 m visok hrib Socerb, vendar je naša dobra volja poskrbela, da ni bilo prehudo in smo vsi prišli na vrh. Tu pa nas je presenetil prelep razgled na Vipavsko dolino in Nanos. Ob cerkvici svetega Socerba smo se med malico nastavljali prijetnim sončnim žarkom, nekateri so s kakšno osebno željo pozvonili na zvon. Nato smo se odpravili proti Podnanosu. Najprej smo vstopili v cerkev svetih Kozme in Damijana. Najpomembnejši del cerkve je zagotovo prelep baročni oltar v gotskem prezbiteriju z rebrastim obokom z omenjenima svetnikoma. Omembe vredna sta tudi dva stranska oltarja; najstarejši, desni oltar je posvečen sv. Rešnjemu telesu, levi pa Mariji z Jezusom. V Podnanosu smo šli mimo cerkve sv. Vida, ki jo ravno v tem času obnavljajo, ustavili pa smo se še ob rojstni hiši Stanka Premrla, ki je uglasbil Zdravljico, sedaj slovensko himno. V čast naši domovini smo jo tudi zapeli. Še postanek ob lokalu in položna pot do Vipave.
Prav taki dnevi, kot so športni, kulturni itd. so lepa priložnost, da se razred in celoten letnik med seboj druži in utrjuje vezi. Konec koncev bomo še cela štiri leta skupaj, v dobrih in slabih trenutkih. In v slednjih nam prav prijatelji lahko pomagajo, da postanejo lažji.
Luka Štrukelj, 1. b
2. letnik – Vipavski Križ z Janezom Svetokriškim
Tudi letos smo se dijaki 2. letnika odpravili v Vipavski Križ. Vreme je bilo kot naročeno za prijeten pohod po Vipavski dolini, zato smo se na poti, ki je bila bolj dolga (okrog 12 km) kot zahtevna, sproščeno pogovarjali in se smejali. Vipavski Križ je pred nami razprostrl čudovit razgled na osrednji del doline. V samostanski cerkvi nam je prijazna gospa Vedrana predstavila pestro zgodovino kraja (nekoč mesta s pomembnimi grofi) in samostana. Domen Medvešček se je lepo predstavil v vlogi Janeza Svetokriškega in nam povedal odlomek pridige Na noviga lejta dan, ki jo poznamo iz šolske snovi. Seveda smo se sprehodili še skozi knjižnico in po križnem hodniku do lepe samostanske jedilnice, nato pa po slikovitih vaških ulicah. Spust proti Cesti oziroma Ajdovščini … Ko smo sedli na avtobus, nas je še vedno prevevalo veselje.
Neja Peršič, 2. a
3. letnik – po stopinjah Srečka Kosovela
Vedno sem rada šla na Kras. Ne vem natanko, kakšen je razlog za to, mogoče čudovita pokrajina ali kraška burja. Zaradi tega sem bila še toliko bolj vesela, ko sem izvedela, da se bomo tja odpravili tudi na letošnji jesenski športni dan, sicer s pridihom kulture – spoznavali smo namreč Srečka Kosovela. Kras jeseni, Kosovel in lepo vreme. Popolna kombinacija.
Najprej smo obiskali Kosovelovo rojstno sobo (ki je danes spominska soba) in si ogledali film o njem. Spoznali smo njegovo otroštvo, začetke pisanja, obdobje študija v Ljubljani in vrnitev domov. V Sežani se začenja Kosovelova pohodna pot. Dolga je sedem kilometrov in odeta v idilično pokrajino. Popelje nas skozi borove gozdove, gmajne, mimo vinogradov in kraških vasic. V dobrih dveh urah (s postankom za malico) smo prispeli v Tomaj, kjer je Kosovel živel od četrtega leta starosti naprej. Ogledali smo si njegovo domačo hišo, danes urejeno kot spominska zbirka družine Kosovel. Tu je pesnik 27. maja 1926 tudi umrl, star le 22 let. Pokopan je na pokopališču v bližini doma, na katerem počivajo vsi Kosovelovi razen sestre Karmele. V domačiji so predstavljeni Srečkovi osebni predmeti, fotografije – videli smo njegova okrogla očala, peresa, s katerimi je pisal, spričevala, cigarete, s katerimi si je omilil lakoto. Stene krasijo čudovite slike Karmelinega moža, znamenitega Avgusta Černigoja; v hiši je še vedno čutiti srce te družine, ki, žal, nima nobenega potomca več. Srečko Kosovel si je močno prizadeval za izdajo lastne pesniške zbirke, a mu to zaradi pomanjkanja denarnih sredstev ni uspelo. Prva knjiga z njegovimi pesmimi je izšla maja 1927, leto po smrti, z naslovom Pesmi.
Moram priznati, da se me je zgodba Srečka Kosovela zares dotaknila. Nikoli tega ne bi zares začutila, če se ne bi odpravila v njegov rojstni kraj, pogledala v njegovo domačijo in navsezadnje obiskala tudi njegov grob. Njegov nagel umetniški vzpon in kratko življenje zares odpirata vprašanja o minljivosti in iskanju svojega poslanstva, hkrati nas prevevata s tesnobo. Ampak Kosovel – njega ni bilo strah.
Ema Batagelj, 3. c
4. letnik – pregristi se na vrh!
Četrti teden v septembru – prvi mesec zadnjega letnika, torek – začetek tedna.
Moj duh je vse prej kot motiviran in spočit. Čeprav skušam ohranjati pozitivnost in energičnost, se zdi, kot da s tem bolj lažem sebi in svetu. Vendar pa, dejstvo je, da bom ta četrti letnik morala nekako narediti, morala se bom pregristi skozi. Ampak, kako? Kot v športu. Tu je tako: zadaš si nek cilj in potem – ali ti uspe ali ne. Ni pregovarjanja, slepenja samega sebe. Hodiš in hodiš in prideš na vrh (ali ne prideš, če se odločiš, da ne boš več hodil). Plezaš in se ne spustiš in se ti roke tresejo in so noge v nemogočem položaju, ampak ne nehaš (ali pa se sredi stene spustiš).
Ko pa prideš na vrh, se ti zaustavi dih in ko se za 3 sekunde oprimeš vrhnjega oprimka, začutiš olajšanje v prsih, ker ti je uspelo. In se obrneš proti soncu in te tako poboža, da si lahko samo hvaležen, da si živ in lahko hodiš, plezaš in čutiš.
Skratka: četrtoletniki smo hodili na Plaz, nato pa plezali po plezalni steni v Gradiški turi.
Neža Rijavec, 4. a