»Izmenjava. Polno doživetij, novih poznanstev, sklepanje prijateljskih vezi in učenje nove kulture. Vse to mi je zagotovo prinesel letošnji obisk severne Nemčije, natančneje Ibbenbürna. Sončni dnevi, preživeti v družbi vedno nasmejanih Nemcev, pravljične opečnate hiške in prostrani travniki, posejani z vetrnimi elektrarnami, so mi zagotovo pustili prav poseben pečat. Zanimivo je bilo, da smo se slovenski dijaki tresli od mraza in komaj čakali, da bi termometer pokazal stopinjo nad 0, Nemci pa so bili popolnoma presrečni, da je le posijalo sonce. Opaziti je bilo tudi veliko razliko v cenah skoraj vseh izdelkov. V nobenem lokalu kava ni bila cenejša od 2,50 evra, pecivo je bilo še 2 evra dražje. Na drugi strani pa so bile cene vseh knjig pod 12 evri. V pogovorih s svojo gostiteljico sem spoznala kar nekaj prednosti in dobrega načina gospodarjenja v tej deželi. Ob nedeljah so zaprte vse trgovine, ne vozi nobeno javno sredstvo – vsi so doma in imajo čas zase. Če vrneš prazno plastenko v trgovino, dobiš denar naza j(s tem zagotovo še bolj poskrbijo za ohranitev okolja). Seveda pa se najdejo tudi luknje in slabosti. Stanovanja so zelo draga in si ga sam z osnovno plačo ne moreš privoščiti. Tudi fakultete so plačljive in le otroci najbogatejših družin lahko odidejo na šolanje. Skratka, zanimivi kraji s prijetnimi ljudmi in čudovitimi naravnimi lepotami. Ob priložnosti bi zagotovo še kdaj odletela tja«.

Tamara Humar, 2. c

»Naše potovanje se je sicer začelo z zapletom, ko je bil zaradi snežne nevihte odpovedan naš let iz Münchna globlje v Nemčijo. Tako se je potovanje podaljšalo za kar okroglih deset ur, kar pa ni vplivalo na našo pozitivno energijo in dobro voljo. Skozi teden smo spoznavali in raziskovali tematiko invalidnih ljudi, s poudarkom na času nacizma v Nemčiji, ki smo jo lahko v državi samega izvora kar najbolje spoznali in si ogledali na živih in resničnih primerih. Poleg ogledov delovnega tabora nemške tajne policije, štaba policije v Münstru in zasliševalne celice ter uprave gestapa za to območje je bil, sploh za nas, še posebej zanimiv obisk gospe, katere zgodba je bila nadvse fascinantna. V svoji čustveni izpovedi in opisu življenja nam je prikazala svoje iskanje lastne identitete in korenin, ki jo je pripeljalo prav k nam v Slovenijo, kjer je ugotovila, da je bila ob rojstvu ugrabljena in posvojena v Nemčiji v poskusu stvaritve arijske rase«.
Jurij Grohar, 2. b

»V naslednjih dveh dneh smo obiskali mesti Münster in Osnabrück. V prvem smo si ogledali Villo ten Hompel, ki je v nacistični Nemčiji služila kot sedež policije, ter staro mestno središče z bogato zgodovino. V Osnabrücku smo si ogledali urad in zapor Gestapokeller in z njim povezan Augustakeller, kraj namenjen moškim prisilnim delavcem, ki se niso pokoravali ukazom. Tam so preživeli do osem tednov in se nato vrnili med ostale v zelo slabem stanju, za zgled in pouk, da se danim ukazom ne upira. V sami stavbi in okolici smo zares začutili turobno vzdušje in težo, ki so jo za sabo pustili vsi zločini, ki so se zgodili nad nedolžnimi ljudmi. Seznanili smo se z zgodbami prisilnih delavcev, sosedov Augustakellerja in mnogih drugih, ki so bili del tega črnega madeža v naši zgodovini. Med ljudmi, ki niso niti prišli v delovna taborišča, so bili ljudje s posebnimi potrebami, in čeprav so dandanes v družbi dobro sprejeti, se marsikdaj ne zavedamo, kako težko jim je opravljati vsakdanja opravila. Z namenom, da bi se lahko lažje povezali z njimi in jih razumeli, smo imeli v petek orientacijski sprehod po mestu, med katerim smo se po skupinah poizkušali čim bolje znajti na vozičkih in kot slepi. Opravljali smo vsakdanja opravila in ugotovili, da bi lahko še marsikaj prilagodili za širšo množico ljudi«.

Eva Brumat, 3. c